LOV NA DIVJE ŽIVALI
Lov človeka na divje živali, znan tudi kot lovska dejavnost ali lovstvo, je praksa, ki sega v zgodnjo človeško zgodovino in človeka spremlja že iz pradavnine. Sprva je bil lov na divje živali bistvenega pomena za preživetje človeških skupnosti, saj so lovili živali za meso, kožuhe, kosti in druge uporabne dele. Lovstvo je bilo ključno tudi za uravnavanje populacij divjih živali in ohranjanje ravnovesja v ekosistemih. V veliki večini so lovili divje živali s psi, da so si olajšali delo iskanja le-teh.
V preteklosti so ljudje lovili z različnimi orodji, kot so sulice, kopja, pasti in kasneje tudi orožje, kot so puške in puščice. Razvoj tehnologije lova je omogočil bolj učinkovite metode lova, kar je privedlo do večjega pritiska na populacije divjih živali. V nekaterih primerih je pretirano lovljenje povzročilo izumrtje nekaterih vrst ali drastično zmanjšanje njihove populacije.
Z razvojem človeške družbe in tehnologije se je lov skozi zgodovino spreminjal. V nekaterih primerih je postala lovna dejavnost bolj regulirana z namenom ohranjanja divjih živali in ohranjanja biodiverzitete. Lov je bil v mnogih kulturah tudi del tradicije, simbolike in ritualov, kar je prispevalo k razvoju posebnih lovnih tehnik in obredov.
Sodobni lov ima dve glavni smeri: komercialni lov in lov za rekreacijo. Komercialni lov je pogosto povezan z lovom na trofeje, kot so velike plenilske živali, katerih deli (glave, kožuhi, rogovje) se lahko uporabijo kot okrasni predmeti. Rekreacijski lov pa je praksa, pri kateri ljudje lovijo divje živali zaradi užitka, izziva in povezave z naravo.
Tudi v današnjih časih se lovi veliko več divjih živali, kot bi si marsikdo s prva mislil.
1. Izzivi in prakse lova divjega prašiča v Sloveniji
Divji prašič igra zelo pomembno vlogo v ekosistemu gozda, saj se v primeru množičnega pojava gozdnih škodljivcev, ki se razvijajo na tleh, hitro preusmeri na to prehransko območje. Zaradi njegovega kopanja se tla razrahljajo, kar ima za posledico boljši razvoj in klitje semen različnih drevesnih vrst. Kljub temu pa njegovo kopanje po travnikih ustvari težave kmetom. Zato se je v drugi polovici 18. stoletja začela uveljavljati praksa lova ter gojenja divjega prašiča v zaprtih oborah. To je privedlo do skorajšnjega iztrebljenja divjega prašiča iz proste narave. V današnjem času je divji prašič prisoten v Sloveniji le v loviščih z namenom ter v dveh velikih oborah, večjih od 1000 ha.
Pomen divjega prašiča v ekosistemu gozda in njegovo preživetje v sodobnem času v Sloveniji
Divji prašič najpogosteje živi v gozdovih, predvsem v mešanih in raznolikih tipih gozdov, kjer je veliko različnih virov hrane. Včasih se lahko prehranjuje tudi na travnikih in kmetijskih zemljiščih. Vendar pa se običajno najbolje počuti v gozdnem okolju. V pogojih monokulturne pridelave hrane lahko najdejo tudi dobre pogoje za preživetje in razmnoževanje. V začetku 20. stoletja so pričeli s ponovnim naseljevanjem divjega prašiča na območju Gorjancev. Danes je razširjen po vsej Sloveniji in se lahko nahaja v Loviščih s posebnim namenom, kjer so dovoljeni lov in uravnavanje populacije.
Divji prašič je vsejed in se prehranjuje z rastlinsko in živalsko hrano. Čez dan se najpogosteje zadržuje v goščavah, kjer najde zavetje in zavetje pred nevarnostmi. Poleti pa se pogosto zadržuje tudi na območju velikih koruznih polj. Ponoči se podaja na iskanje hrane, kjer lahko najde hrano v gozdu, na travnikih ali celo na kmetijskih površinah.
Socialnost divjega prašiča in izzivi lova na zalaz v Sloveniji
Ena od značilnosti divjega prašiča je socialnost. Mladiči divjega prašiča so zelo navezani na svoje matere. Svinje z mladiči se navadno združujejo v trope, ki jih vodi najstarejša in najbolj izkušena žival. Lanščaki lahko po nekem času razvijejo svoj lastni teritorij. Merjasci živijo samotarsko in se tropom pridružijo le v obdobju razmnoževanja, ki poteka od sredine novembra do konca leta.
Lov divjega prašiča na zalaz je poseben izziv in se najbolje izvaja v zgodnjih jutranjih urah na travnikih, pašnikih in njivah. Lov na zalaz je zlasti uspešen v času parjenja, ko je mogoče slišati divje prašiče, ugotoviti njihovo lokacijo in jih s previdnostjo in nekaj sreče tudi presenetiti. Lov na divjega prašiča v Sloveniji se izvaja v vseh Loviščih s posebnim namenom, kjer je divji prašič redno prisoten. Najpogostejša oblika lova je tradicionalni način lova s preže ali s pogonom, čeprav se v nekaterih loviščih po dogovoru organizira tudi skupinski lov na divje prašiče.
Divji prašič – previdna in razumna žival, ki se najbolj aktivira ponoči
Divji prašič je žival, ki se obnaša previdno in razumno. Najbolj aktivni so ponoči in v svoji prehrani so vsejedi, saj jedo podzemne dele rastlin in plodove ter se hranijo z nevretenčarji ter mrhovino. Mlade svinje se družijo v tropih, ki štejejo med 10 in 30 članov, medtem ko so odrasli samotarji in se tropu pridružijo le v obdobju parjenja od novembra do januarja. Svinje so breje od 108-120 dni in lahko skotijo do 10 mladičev, vendar preživi največ 8, kot je število seskov, ki jih ima svinja. Divji prašiči postanejo spolno zreli v 8. do 10. mesecu življenja, pri čemer so merjasci nekoliko kasneje. Njihova življenjska doba je 8-10 let, pri čemer so največji naravni sovražniki volkovi, zlasti v času visokega snega, lahko pa jih lovijo tudi medvedi, kar je znano iz lokalnih primerov.
2. Lov na gamsa v Sloveniji
Gamsov razmnoževalno obdobje, imenovano praskanje ali rut, se odvija od sredine novembra do sredine decembra. V tem času so koze plodne le dva dni, nato pa so sposobne oploditve po treh tednih, če se niso oplodile. Kozli se v času praskanja približajo tropu koz z mladiči in se borijo z drugimi samci, da bi prevzeli vodstvo in poskušali oploditi koze. Najmočnejši kozel na koncu brani trop in prepreči drugim samcem, da bi se bližali kozam. Običajno gamse razdelimo v tri starostne razrede. Mladi razred zajema gamse obeh spolov, starih do dveh let. V srednjem razredu so kozli, stari od 3 do 7 let, ter koze, stari od 3 do 10 let. V zadnjem razredu so starejši kozli, ki so stari 8 let ali več, in koze, ki so starejše od 11 let. Gamsov ne hranimo, ker so dobro prilagojeni na okolje, v katerem živijo. Vendar pa je uporaba solnic dobrodošla.
Lov na gamsa v pristni izkušnji gorskega okolja
V Sloveniji je lov na gamsa možen s pomočjo preže ali zalaza v loviščih s posebnim namenom. Lovci se najpogosteje nastanijo v lovskih kočah, ki se nahajajo v središču zavarovanih območij z značilno gorsko pokrajino. Zato so te regije še posebej dobro ohranjene, kar omogoča pristno izkušnjo okolja gora. Najprimernejši čas za lov je zgodaj avgusta, ko se gamsi nahajajo v svojih letnih habitatih, in v času prska, ko se pogoji v alpskem območju poslabšajo zaradi zime. Zaradi težkih pogojev morajo biti lovci dobro opremljeni in fizično pripravljeni za lov v visokogorju. Lovci imajo možnost izbirati med različnimi lokacijami za lov na gamsa, saj vsako območje zahteva svojo specifično fizično pripravljenost in ima edinstveno krajinsko raznolikost.
Roglji gamsa so naravna tvorba, priraščena na glavo. Vsako leto pozimi nehajo rasti, kar se opazi kot obroček ali letnica na rogih. Roglji najhitreje rastejo v prvih treh letih in vsako leto zrastejo nekaj centimetrov. V petem letu se rast rogov umiri in narastejo le nekaj milimetrov na leto. Trofeje so posledica dobrega upravljanja populacij gamsov in kakovostnega okolja, v katerem živijo.
Gamsov naravni habitat je visokogorski gozd ali pašnik
Gams je manjši votlorog, ki zraste v višino do 75 cm. Njegova barva se spreminja glede na letni čas, poleti je barva kože umazano rumeno-rjava do temno sive barve, medtem ko ima pozimi daljšo dlako, ki ga naredi videti bolj robustnega in čokatega. Na vsaki strani glave ima široko temno progo, ki se začne preko oči in se nadaljuje do vrha gobca. Notranja stran uhljev je bela. Oba spola imata razvite rogove, imenovane roglji, ki so smolnato črne barve. Te kožne tvorbe začnejo rasti v prvem letu življenja. Starejši gamsi imajo na rogljih posledice drgnjenja ob smrekovo in macesnovo vejevje ter rušje. Odrasli gams tehta približno 25-30 kg, kozli pa so malo večji od koz.
Gamsi so poleti najbolj aktivni zgodaj zjutraj in zvečer, medtem ko ni izrazite pravilnosti njihovega ritem aktivnosti pozimi. So družabne živali in trope tvorijo predvsem koze z mladiči, spolno zreli kozli pa se pogosto družijo med seboj. Kozli pridejo kozam le v času prska, ki se odvija novembra in decembra. Brejost traja med 25-27 tednov, v maju pa koze skotijo enega ali dva mladiča, v redkih primerih tudi tri. Mladiči se postavijo na noge že po dveh urah. Koza doji svoje mladiče do konca leta.
Koze postanejo spolno zrele pri treh letih starosti, kozli pa pri treh do štirih letih. Gamsi lahko živijo do 24 let, pri čemer koze živijo dlje kot kozli. Naravna sovražnika odraslih gamsov sta volk in ris. Planinski orli pa predstavljajo nevarnost predvsem za kozliče. Med gamse se pojavlja največja smrtnost zaradi padcev prek sten in zaradi plazov.
3. Posebnost lova na srnjaka v Sloveniji
Začetek in konec obdobja, v katerem je dovoljen lov na srnjaka, sta odvisna od številnih dejavnikov, predvsem od podnebnih značilnosti in od napredovanja rogovja pri srnjakih. Začetek te dobe se običajno določi ob koncu rasti srnjakovega rogovja, ki se konča nekje v aprilu. Na drugi strani pa se konec dobe opredeli takrat, ko starejši srnjaki začnejo izgubljati svoje rogovje. Lov na srno in njene mladiče se običajno začne v septembru, ko so mladiči že dovolj razviti, da se lahko zanje skrbi samostojno. Lovna doba traja do konca decembra, da se izognemo nepotrebnemu vznemirjanju živali v zimskem času, ko so pogoji za njihovo preživetje najtežji.
Prilagodljivost srnjadi in njihova posebna lastnost
Srnjad je vrsta divjadi, ki se pojavlja po celotni Evropi. Glavni razlog za njihovo uspešnost pri širjenju populacije je njihova prilagodljivost na različne podnebne in rastlinske razmere. Poleg tega imajo srnjaki tudi sposobnost prilagajanja človekovim dejavnostim, kot so sečnja gozdov in osvetljevanje, ter se hitro prilagajajo na spremembe v krajinskem okolju, kar prispeva k njihovi uspešnosti. Najbolj posebna lastnost srnjadi je njihova zadržana brejost, kar pomeni, da se oplojeno jajčece razvija v maternici šele nekaj mesecev po oploditvi. Ta lastnost prihaja iz prilagoditve srnjadi obdobjem, ko je na voljo največ kakovostne hrane, ker lahko tako porabijo več energije za rast plodu.
Razvoj rogovja srnjaka se običajno konča pri stopnji šesteraka, kar je v zadnjih časih vse pogostejše predvsem zaradi prisotnosti ograj in mrež na pašnikih in drugih kmetijskih površinah. Vendar pa se vse bolj pojavljajo srnjaki z nenavadno oblikovanim rogovjem, ki je posledica mehanskih poškodb v času rasti. Srnjaka se prepozna po značilnih laježu podobnih glasovih, ki jih imenujemo bokanje ali bavkanje.
Lov na klic v času prska
Posebnost lova na srnjaka je lov na klic v času prska. Pri tem se lovec poskuša priklicati srnjaka z uporabo srninega pivkanja in drugih značilnih glasov. Najprimernejši čas za to vrsto lova je običajno konec julija in v začetku avgusta, ko je večina srn že oplojenih. V Sloveniji je srna (Capreolus capreolus) najpogostejša in najpomembnejša parkljasta divjad, ki se nahaja v skoraj vseh delih države. Razlog za to je njena prilagodljivost, ki ji je omogočila preživetje skozi več kot 8 milijonov let.
Samec srne se imenuje srnjak, samica pa srna. Njun čas parjenja, ki traja od sredine julija do konca avgusta, imenujemo prsk. Lov na srnjaka je za mnoge lovce poseben izziv in zato ima posebno mesto v njihovih srcih. V Sloveniji sta najpogostejša tipa lova na srnjaka lov enoletnega srnjaka in lov odraslega srnjaka, ki se prične 1. maja in traja do 31. oktobra. V tem prispevku se bomo osredotočili na lov odraslega srnjaka, ki je znan tudi kot trofejni srnjak.
Lov na klic – poseben izziv pri lovu na srnjaka v času prska
Na začetku in proti koncu lovne dobe – od maja do sredine julija in od sredine avgusta do konca oktobra – se lov na srnjaka večinoma izvaja na klasičen način, kot sta čakanje ali zalaz v tišini zgodaj zjutraj ali pozno zvečer. Med časom prska – od sredine julija do sredine avgusta – se k temu načinu lova pridruži tudi lov na klic. Pri tej vrsti lova se lovec s pomočjo različnih pripomočkov, ki vključujejo upogibanje ustnic in stožčaste piščali, trudi oponašati srnjad in privabiti srnjaka v svojo bližino. Lov na klic zahteva nekaj spretnosti, saj mora lovec doseči brezhibno oponašanje oglašanja srnjadi, kar se imenuje pivkanje. Pri tem poskušamo običajno oponašati glas srne, kar pritegne gonečega srnjaka.
Pri lovu na klic lahko pride do neuspeha, še posebej, če je srna že zraven srnjaka. V takih primerih se lahko odločimo za oponašanje mladiča, kar lahko vzbudi zanimanje srne in privabi srnjaka. V tem obdobju pa srnjaki postanejo zelo teritorialni, kar pogosto privede do bojev med samci za ozemlje, pa tudi za samice. Ti dogodki, pa tudi iz meče med srnjaki in srnami, so za veliko lovcev izjemno zanimivi za opazovanje. Lov na srnjaka z uporabo različnih piščali je zanimiv, vendar tudi zahteven način lova. Možnosti za uspeh pri takšnem lovu lahko povečamo z nabiranjem izkušenj in uporabo specializiranih piščali. Pri izbiri primerne piščali za lov pa lahko lovci izberejo različne možnosti, ki so namenjene različnim namenom.
4. Lov na jelena – uporaba posebnega načina v času ruka
Jeleni so divjad, ki ima za gospodarstvo veliko pomembnost in zato se izvaja odstrel divjadi na podlagi izbirnega odstrela. Namen tega je ohraniti trajnostno in sonaravno upravljanje z vrsto ter vzdrževati ustrezno stanje in kondicijo populacije, ki mora biti prilagojena razmeram v okolju in drugim dejavnikom na območju. Jelenjad ima za svojo značilnost izjemno prilagodljivost na podnebno in krajinsko zelo različnih območjih, tudi v bližini človekovih bivališč. Glavna značilnost te živali pa je mogočno rogovje, ki je kostna tvorba na izrastku lobanje. Za trajnostno upravljanje z populacijo jelena je pomembno poznavanje stanja in socialnih razredov, ki jih predstavljajo teleta, junice in jeleni šilarji. Teleta in enoletne živali so še v telesnem in spolnem razvoju.
Ohranjanje populacije jelenjadi in lov na jelene v Sloveniji
Sledijo mlajše kategorije jelenjadi, ki zajemajo dvo, tri ali štiriletne jelene in dvo ali triletne košute. V primeru, da se populacija upravlja s pomočjo naravnih dejavnikov (zlasti zveri), se med naštetimi kategorijami največkrat pojavijo izgube. Sledijo srednje stari jeleni in košute, ki so ključni za vzdrževanje populacije. Najmanjši del populacije predstavljajo zrele in stare živali, to so jeleni in košute, ki so stari deset let ali več in so že dosegli ali presegli vrh telesnega razvoja. Za ohranjanje ustreznega okolja za jelenjadi na območju, kjer ti živijo, je potrebno ohranjati pašne površine, grmišča in plodnostno drevje, zagotoviti ustrezno privabljalno in zimsko krmljenje, ter zagotavljati mirne cone, kjer živali lahko živijo brez človeških motenj.
Pri lovu na jelena v času ruka se uporablja poseben način, pri katerem lovec posnema glasove jelena ali košute, da bi privabil drugega jelenovega tekmeca, ki je pripravljen prekrižati svoj teritorij in se boriti za svoje košute v tropu. Jeleni so živali somraka, aktivni pa so tudi zgodaj zjutraj in ponoči. Njihova aktivnost je odvisna od načina hranjenja, saj se hranijo od pet do sedemkrat na dan in ob tem porabijo med 7 in 10 ur svojega časa.
Opis zunanjosti in rast rogovja
Navadni jelen je največji jelen v Sloveniji, ki lahko doseže višino do slabega poldrugega metra. Ima dolgo glavo z velikimi, koničastimi uhlji in dolg rep dolžine 15 cm, ki je daljši od repa srnjadi. Dlaka jelenov je dolga in krhka, rdeče-rjava poleti in sivo-rjava pozimi. Samci imajo na vratu daljšo in temnejšo dlako, imajo tudi razvejano rogovje na čelu, medtem ko samice, imenovane košute, nimajo rogovja. Mladiči so lisasti, lahko z nejasno izraženimi lisami po hrbtu, ki pa lahko ostanejo vzdolž hrbta celo življenje.
Mladim samcem se že pri osmih mesecih pojavijo nastavki za rogovje, ki bo raslo na njihovi čelnici. Prvo rogovje se običajno začne rasti, ko je mladi jelen star 12-14 mesecev in še ni razvejano. To rogovje odpade aprila in nadomesti ga novo, ki začne rasti vsako leto bolj razvejano in večje, dokler jelen ne doseže starosti 10 let, ko ima največje rogovje. Staro rogovje se običajno odlušči marca ali aprila, čiščenje novega pa traja od julija do septembra. Mlajši jeleni čistijo rogovje pozneje kot starejši.
Rogovje odraslega jelena ima obliko dveh vej, imenovanih parožki, ki tvorita krono. Vsaka vejica meri največ 120 cm in ima po sedem ali celo več parožkov. Desna in leva veja s parožki sta si podobni in simetrični. Navadni jeleni v Sloveniji tehtajo do 250 kg, košute pa do 150 kg. Jeleni so aktivni predvsem v mraku in ponoči ter počivajo podnevi v zavetju dreves, dokler zopet ne odidejo na pašo. Kot prežvekovalske živali se hranijo predvsem s travami. V naravi so jeleni čredne živali, pri čemer se samci v zimskem času družijo v trope ali pa izberejo samotni način življenja, košute pa ostajajo z mladiči in se družijo med seboj.
Tropi navadnih jelenov razpadajo v začetku parjenja, ki poteka v septembru, ko se samci borijo med seboj za čim več košut. V nekaterih predelih Evrope lahko vidimo izjemno velike črede jelenov, ki se pojavijo pozimi.
5. Lov na muflone v Sloveniji
Običajno se lov na muflone najbolje izkaže v zimskem času, predvsem ko še ni preveč snega. Ta vrsta lova se odvija v kraškem sredogorju s strmimi pašniki ter previsnimi stenami, kot tudi v alpskem sredogorju s habitatnimi območji, ki so del projekta Naturo 2000. Različna lovna območja zahtevajo različno stopnjo pripravljenosti lovca, zato so na voljo lovne koče, ki nudijo nastanitev v središču lovišča. Na ta način lahko lovec spozna ne le divjad, ampak tudi njeno naravno okolje.
Muflon je vrsta divjadi, ki ni izvirna za Slovenijo ali Evropo kot celoto. Začeli so ga naseljevati v sredozemske otoke kot vir hrane za pomorščake, ki so potovali med Afriko in Evropo. Muflone so pozneje naselili v bližino Dunaja, po drugi svetovni vojni pa tudi v Slovenijo. Ti divji ovni se poleti umaknejo celo nad gozdno mejo in so opremljeni z ostrim sluhom ter preudarno naravo. Mufloni so aktivni večinoma ob zori in ob sončnem zahodu, vendar pa lahko postanejo aktivni tudi ponoči, če so vznemirjeni. Posebnost te vrste je, da se lahko parijo tudi s domačimi ovcami, njihovi potomci pa so prav tako plodni.
Mufloni in njihovi tropi
Mufloni živijo v tropih, katerih velikost se spreminja glede na letni čas, gostoto populacije, sestavo tropa in okolje, v katerem živijo. Obstajajo dva tipa tropov: tisti s samico in njenim potomstvom (jagnjeta in mladi ovni od enega do treh let starosti) ter tisti s srednje starimi ovni. Stari samci so ponavadi osamljeni in se pridružijo tropu samo v času razploda. V tem obdobju samci tekmujemo med seboj za pravico parjenja z ovco, pri čemer zmagovalec odvleče ovco stran od tropa, da jo oplodi. Če je v tropu še ena plodna ovca, se naslednji najmočnejši samček postavi v vrsto.
Muflon je vrsta divjih ovac, ki spada v poddružino Caprinae skupaj s kozami in drugimi vrstami ovac. Obstajajo dokazi, da je muflon eden od dveh prednikov, iz katerih so se razvile vse sodobne pasme domačih ovc. Po videzu so mufloni rdečkasto rjave barve, prečkane s temno progo čez pleča in belo obarvanih spodnjih delov. Samci imajo značilne rogove, medtem ko samice pogosto nimajo rogov.
Mufloni izvirajo iz jugozahodne Azije, kjer najdemo vrsto, ki jo poznamo kot azijski muflon (Ovis orientalis). V času kamene dobe so muflone naselili tudi na Korziko, Sardinijo, Rodos in Ciper, kjer so morda živeli kot divje udomačene živali. V zadnjih nekaj tisoč letih so se mufloni razširili po teh otokih ter razvili v svojo vrsto, evropskega muflona (O. musimon ali O. ammon). Mufloni so na teh otokih zdaj redki, vendar pa so jih uspešno naselili v srednji Evropi, vključno z državami, kot so Nemčija, Avstrija, Češka, Slovaška, Slovenija (leta 1953 na območje Triglavskega narodnega parka), Madžarska, Bolgarija in Romunija, ter celo v nekatere severnoevropske države, kot je Finska.
Opis telesnih lastnosti, prehranjevanja in družabnosti v naravi
Muflon je po telesnih lastnostih podoben domačim ovcam. Odrasli mufloni so visoki od 70 do 90 cm pri plečih, njihova telesna masa pa se giblje med 20 in 50 kg. Zanimivo je, da lahko med posamezniki v isti populaciji prihaja do velikih razlik v telesni masi. V poletnih mesecih je muflonova dlaka rdečkasto rjave barve, pozimi pa je nekoliko temnejša. Pozimi ovni rastejo daljšo dlako na spodnji strani vratu, ki jo imenujemo griva, ter belo obarvano liso – “sedlo” – na sredini telesa ob straneh. Prav tako so znani tudi temno obarvani ovni, ki skorajda niso vidne barve črne in pogosto nimajo “sedla”.
Muflon je pretežno pašna žival, ki včasih občasno pojedo tudi grmičevje in drevesa. Kljub temu, da je skromna pri prehrani, se lahko hrani tudi s tistimi rastlinami, ki jih druge vrste parkljaste divjadi ne marajo. Je žival, ki aktivno hrani v večernih in zgodnjih jutranjih urah, za hranjenje pa porabi 12 do 18 ur na dan. V naravi živi v tropih, pri čemer so stari ovni izjema, saj so pogosto samotni. Velikost tropa je odvisna od letnih časov, razpoložljive hrane, gostote populacije in njenih drugih članov. V stiku z drugimi vrstami parkeljske divjadi lahko pride do tekmovalnosti. Čeprav se mufloni lahko pojavljajo na istem območju kot jelenjad, srnjad, divji prašič in gami, pa ob srečanjih z jelenjadjo in prašiči navadno umaknejo.
Če vam je lov divjih živali zanimiv in ga želite preiskusiti, so najboljši naslov za-to sigurno agencija Top Hunting, ki ponujajo lov na vse zgoraj naštete živali in še veliko več!
